Slovenski burger in smuči v francoskih Alpah
Spoznajte simpatična Ines in Mateja – Slovenca, ki že vrsto let živita v idilični francoski vasici Vaujany. Ta je del bolj znanega smučarskega področja Alpe d’Huez, katerega Slovenci zelo radi obiskujemo.
Kljub temu da je zimska sezona v polnem zamahu in so njuni urniki prepolni, sta si vzela čas za nas in nam predstavila njuno zanimivo zgodbo, ki je v letošnji sezoni dobila čisto novo dimenzijo.
Torej, za bralce, ki vaju še ne poznajo, kdo sta Ines in Matej, ter kaj počneta v francoskih Alpah?
Matej: po poreklu Primorec, a od otroštva razpet med hribi in morjem. In ker hribi ponujajo več svobode in miru (vsaj v mojem primeru), sem se po spletu naključij znašel in ostal v francoskih Alpah. Do odhoda iz Slovenije se je moja kariera vrtela okoli kamere, marketinga in organizacije takšnih in drugačnih dogodkov. Začetek kariere v Vaujany sem preživel pri enem največjih tour operaterjev v vasi in se po opravljeni poklicni formaciji preselil v smučarsko trgovino, kot prodajalec, serviser in bootfiter.
Ines: tudi jaz sem “po poreklu” Primorka, še malo bolj severna sicer, prihajam iz Baške grape. Življenje v odročnih gorskih krajih je tako zame nekaj najbolj normalnega in lepega. V naši vasi/smučarskem resortu v Franciji pa sem našla še to, kar sem v domačih krajih pogrešala. Všeč mi je, da dnevno uporabljam vsaj dva tuja jezika, da imam prijatelje in znance z vsega sveta… ljudje v tako turističnih in multikulturnih krajih so bolj odprti in sproščeni. Veliko ponudb za delo v moji panogi in normaliziranost menjanja služb mi je tudi všeč. Tu se res dela, da se živi… ne živi, da se dela. Zadnji dve leti delam za prijateljico, ki ima Property management biznis. Po domače: sva managerki, ki v naši vasi skrbiva za približno 40 luksuznih chaletov in apartmajev, ki imajo tuje lastnike. Ti lastniki pridejo nekajkrat na leto, nekateri preostanek leta namestitve oddajajo turistom, nekateri ne. Večina jih je Angležev, tako da potrebujejo pomoč z vsem od a do ž (ne znajo francosko).
Kdaj in kako vaju je pot zanesla prav sem?
Matej: moja zgodba v Vaujanyu se začne s koncem novembra 2015. Po letih intenzivnega dela s kolektivom ŠD ILUŽN in EKŠN d.o.o. ter kot vodja Urban Roofa sem se, iz zdravstvenih razlogov, odločil preživeti zimo v tujini. Po le nekaj tednih življenja v majhni smučarski vasi in po prvih spoznanjih ter odkritjih sezonskega življenja v tujini sem kaj hitro ugotovil, da se bo moja življenjska pot za nedoločen čas ustavila tu.
Ines: jaz sem Vaujany prvič obiskala spomladi leta 2016. S prijateljico sva takrat ob koncu sezone prišli k Mateju na obisk. Še vedno se spomnim zadnjega dela poti, preden prispeš v Vaujany… ko zagledaš slap. Ta gigantski slap, ki je iz vsakega dela vasi videti drugače in res impresivno. Tudi čudovita gorska panorama in izredno sončna lega sta me takoj očarali. Ko pa sem začela raziskovati okoliške traile… sem zares težko po enem tednu odšla. Poleti istega leta sem spet prišla na obisk za en teden, s to razliko, da sem povratno letalsko karto vrgla v smeti… in z eno mini torbo ostala tu. V jeseni sem tu napisala diplomsko nalogo, neštetokrat letela v Slovenijo in nazaj, da sem diplomirala… The rest is history, od tega je skoraj 8 let.
Kaj je tisto, kar vaju v tej mali francoski vasici najbolj navdušuje, da iz leta v leto tu ostajata, in kaj je mogoče tisto, kar najbolj pogrešata iz Slovenije?
Matej: skoraj 300-metrski slap nasproti hiše in prelaz nad vasjo imenovan Col du Sabot, kjer večino leta ni žive duše in se počutiš kot kralj. Pa tudi finančna stabilnost in delovni pogoji so pripomogli. Priročno postajališče na življenjski poti k novim izkušnjam. A žal Francozi, kljub temu da jih večina vidi kot gurmanski narod in je turizem njihova največja storitvena panoga, ne sežejo do gležnjev slovenski gostoljubnosti in kuhi. Vse preveč je gostincev, ki strežejo zamrznjeno hrano, pa tudi kakšen nasmeh, znanje tujega jezika itd. bi prišel prav. Če rečem kar po domače, so en velik narod šalabajzerjev. 😊
Ines: kaj me navdušuje sem že omenila, naša dolina je s svojo unikatno lego na stičišču Savoie, Hautes Alpes in Isère res meka za pohodništvo, tek, smuko, kolesarstvo… Veliko najbolj poznanih francoskih prelazov, smučišč, dogodkov, imamo na dosegu roke. Narava tu je dobesedno dih jemajoča. Moj najljubši kraj poleg Vaujanya je La Grave z okolico. Teh razgledov se ne da poslikati ali opisati… jih je treba doživeti. Kar me je res prepričalo, je bila tudi možnost sezonskega življenja, ki je v Franciji zelo prisotno. Kdo si ne bi želel nekaj prostih mesecev na leto na takem kraju? Kljub temu pa dom ostaja en in to bo za vedno Slovenija. Poleg družine in prijateljev najbolj pogrešam slovensko hrano. Ne samo jedi… tudi splošno dostopnost kvalitetnih sestavin, splošen odnos do hrane. Pa tudi varnost in čistost države… Marsikaj v Sloveniji jemljemo za samoumevno.
Vajino sezonsko življenje, če lahko temu še tako rečemo, je precej drugačno od ustaljenega tedenskega delovnika. Kako torej izgleda vajino leto iz vidika dveh sezon?
Matej: zimska sezona v Alpah traja nekaj manj kot 5 mesecev, poletna pa le 2. Sama vas se šele postavlja na pota 4-sezonskega oz. celoletnega turizma, tako da so turistične sezone relativno kratke. Realno gledano imamo največ dela pozimi, pa še takrat se vas dejansko napolni le za 6 tednov šolskih počitnic (konec decembra in februarja). Preostanek časa je v vasi in na smučišču relativno mirno.
Največja razlika med vsakodnevnim in sezonskim delovnikom je verjetno to, da ne poznamo klasičnih vikendov. Za nas so petek, sobota in nedelja najbolj natrpani dnevi, zaradi česar je naš “vikend” prestavljen na sredino tedna. V višku sezone, v času šolskih počitnic, pa je naš delovnik prilagojen turistom; kar pomeni, da prostih dnevov pravzaprav ni.
Ines: je res, da se že kar nekaj let ne smatram več za sezonko. Tudi če je delo večinoma sezonsko, se tu v vasi ločujemo na “prave” sezonce (ki pridejo sem delat za 5 mesecev, živijo v večih v res mikro stanovanjih, preživijo večino časa ali na snegu ali v baru)… in na “ustaljene” sezonce, ki so tu leta nazaj ostali na letni ravni/se sem zares preselili, uredili papirje, se naučili jezik, si uredili dom itd. No, jaz spadam v drugo skupino.
Sezoni tu poznamo dve, zimo in poletje. Če si kak naključen turist v vasi zaželi kave ali rogljička sredi maja ali oktobra, se bo zaletel v zaprta vrata. Veliko ljudi dela 7 mesecev na leto. Jaz nekje med 8 in 9. Že tako je tu standardna pogodba 35 ur na teden… jaz pa jih vedno delam 40. Nekatere stvari ti ostanejo iz Slovenije, pa čeprav sem od tam odšla, preden bi se sploh redno zaposlila 🙂
Verjamemo, da tudi v tej idilični vasici v Alpah ni vse rožnato. Ali nam lahko zaupata, na kakšne težave in izzive sta že naletela oz. kaj je tisto, čemur se je bilo treba najbolj prilagoditi.
Matej: eden največjih izzivov je zagotovo integracija v “vaško” življenje. Vaujany je majhna gorska vasica (350 prebivalcev v celotni občini), kjer se je turizem pojavil šele po letu 1989, zato so domačini se vedno relativno zaprti in nezaupljivi do turistov in tujcev. Razumljivo, saj v kratkem času vidijo na tisoče ljudi, ki se menjajo na tedenski ravni, večino njih pa zanima le turistična infrastruktura in ponudba. Tako da je trajalo kar nekaj let, preden te domačini vzamejo za svojega in ne gledajo nate le kot na tujca, ki je prišel izkoristit njihovo vas.
Drugi izziv pa so definitivno kratke turistične sezone. Večina turističnih delavcev se seli z menjavo letnih časov in turističnih sezon ter sledi ponudbi dela, bodisi ob morje ali pa v večja gorska središča. Tako da je oseba, ki se odloči ostati v takšni vasi, v večini primerov, primorana poiskati dodatno zaposlitev izven sezone ali pa se lotiti svojih projektov. Moja izven-sezonska dejavnost se je vrtela večinoma okoli urejanja, gradnje in obnavljanja vrtov, zunanjosti ter notranjosti sekundarnih rezidenc in luksuznih gorskih chaletov. Lansko zimo, po večletnem tuhtanju, da bi gradbena in lesna dela postala moja primarna dejavnost, pa se mi je ponudila opcija za nekaj povsem tretjega… in tako se je uresničila dolgoletna ideja o Shred Burgerju.
Ines: absolutno ni rožnato in že od začetka sem glede tega zelo odkrita. Če nisi nikoli poskusil življenja v tujini, je težko opisati to večno borbo med tem, da si si ustvaril neko posebno življenje, ki ti res ustreza… in tem, da moraš do neke mere pozabiti na svojo kulturo in vse, kar si poznal celo življenje in se prilagoditi tej, novi. Vsi kot prvo oviro najprej pomislijo na jezik, kar je bil najmanjši problem od vseh. Je res, da so mi jeziki vedno ležali, pa vendar, francoščine sem se 7 let nazaj z nič do nekega pogovornega nivoja naučila v nekaj mesecih. Ko si v okolju, ki ne govori ne tvojega jezika ne angleščine, v službi pa jezik dnevno potrebuješ… nimaš druge izbire in splavaš.
Zaradi dobrega znanja jezika se tudi lažje integriraš, kar pa je v majhni gorski vasici še vedno definitivno težje kot v bolj urbanem okolju. Da ne govorimo o tem, da večina ljudi ne ve, kje je Slovenija in ima o tej državi, o kateri nič ne vejo, ogromno predsodkov in stereotipov (vzhodna Evropa in tako naprej). Na splošno je vse težje, ko si v tujini, še najbolj preprosta opravila, ki bi bila v Sloveniji samoumevna, sistem je za veliko stvari tu povsem drugačen. Ampak prav te težke preizkušnje ti omogočijo osebnostno rast, ti dajo neopisljive izkušnje za življenje… in pokažejo, da zmoreš veliko več kot si mislil.
Potem lahko preskočimo iz preteklosti v sedanjost in prihodnost - kaj je Shred Burger?
Matej: Shred Burger, plod domišljije ter izkušenj mojih in Simonovih (poslovni partner op.a.). Mešanica slovenske preciznosti in ponosa ter francoske ljubezni do druženja in hrane. Koncept, ki na francoski trg prinaša svežino in drugačnost ter idejo o združitvi prijetnega s koristnim.
Shred Burger je prvi uradni testni center Elanovih smuči v francoskih Alpah in ena prvih ter največjih trgovin v regiji, specializirana za bootfitting, adaptacijo in personalizacijo smučarskih čevljev ter vse ostale športne in vsakodnevne obutve.
A ker za nas ni pomembno le dobro počutje na snežnih strminah, smo trgovino združili z restavracijo in barom, s poudarkom na kvaliteti storitev, hrane in ob ponudbi svežih ter lokalnih produktov. Res je, da je naš jedilni list sestavljen le iz ponudbe burgerjev, a so le ti narejeni povsem “in house”. Od peke kruha, priprave omak pa do transformacije domačega mesa, vse je narejeno na dnevni bazi v naši kuhinji.
Z enostavnim dostopom do enega največjih evropskih smučišč je naša želja poskrbeti za dobro smuko in počutje obiskovalcev Vaujanya ter širšega nabora turistov v Alpe d’Huez in Les 2 Alpes. Z vzpostavitvijo širokega kroga partnerstev z lokalnimi in regijskimi smučarskimi klubi, trenerji in tekmovalci ter delavci na in ob smučišču, pa se trudimo poskrbeti tudi za izboljšanje kakovosti smuke in njihovega dela ter poskrbeti za večjo prepoznavnost smuči Elan v francoskih Alpah.
Kakšna je v tej zgodbi vloga Elana in kako je do vašega sodelovanja sploh prišlo?
Matej: odkar sem v Franciji in delam v smučarski industriji, vsem kolegom govorim o drugačni smučarski kulturi pri nas in o Elanovih smučeh. Na enem izmed smučarskih testov, tekom zime 2022, pa se je zgodba začela odvijati v pravo smer. Lahko bi rekli, da za vsem stoji model Elan Wingman 82 Cti. Zaradi te smučke so se začela prva naročila in prvi pogovori o potencialnih sodelovanjih. Prvotni kontakt se je odvil preko francoskega distributerja Elanovih smuči – Sunset distribution. Na našo srečo je eden izmed osrednjih oseb v Sunsetovi hierarhiji velik ljubitelj Slovenije, Slovencev in vsega kar prihaja iz naše male dežele. Ob omembi ideje o našem konceptu in želje o izključnem sodelovanju z Elanom na področju smuke, smo kaj hitro našli skupno točko in vzpostavili dogovor za sodelovanje v sezoni 2023/24.
Zaradi dolgotrajnosti francoske birokracije in nestabilnosti financiranja v turizmu po Covidu smo porabili skoraj 1 leto za nakup in ureditev primernih prostorov ter večkrat bili primorani skoraj obupati nad projektom (projekt je 100 % financiran s strani mene in Simona, saj smo le tako lahko neodvisni in prilagodljivi v prihodnosti). Zaradi tega so bile vse naše prvotne vezi z Elanom stkane preko francoskega dobavitelja, z idejo, da tudi sami pristopimo k neposrednemu kontaktu z Elanom in izgradnji novih projektov in idej, ko se razburkane vode prvotnih mesecev pomirijo.
Dolgoročna želja je še povečati prisotnost Elana v Franciji in pomagati na prepoznavnosti njihovih smuči, saj takšnih kvalitetnih produktov na francoskih belih strminah vidimo vedno manj in manj (iz lastnih izkušenj vidim upad kvalitete izdelave smuči in smučanja samega).
Kje vaju in Shred Burger lahko spremljajo naši sledilci?
Matej: naša spletna prepoznavnost je še relativno majhna, saj smo kot majhna ekipa večino prvotne energije in časa usmerili v otvoritev Shred Burgerja. A prvotne ter poglavitne informacije lahko najdete na spletni strani shredburger.fr, ter na naših Instagram in Facebook profilih.
Za konec, imata kakšen nasvet za vse, ki bi jih zanimalo sezonsko delo ali pa celo selitev v Alpe?
Matej: kdor ima željo delati v smučarski industriji oz. v panogah, povezanih z le-te, bo zagotovo lažje našel delo v tujini kot doma. Delavnost in dobro znanje tujih jezikov sta pogoj, a to za večino Slovencev ne bi smel biti problem, žal pa evropski trg dela ni tako odprt, kot so nam obljubljali. Za delo v Franciji (pa čeprav le za sezono) je obvezno odprtje francoskega bančnega računa in vključitev v njihov davčni ter zdravstveni sistem. Plače in urne postavke so v primerjavi s slovenskim povprečjem dobre, a se tudi tu razmere spreminjajo, žal na slabše. A trg ostaja vseeno velik, veliko večji kot pri nas, in opcij za dela željne, pogumne in samosvoje ostaja veliko. Mislim, da tu ni večjih razlik s Slovenijo, kdor je pripravljen zavihati rokave in delati na dolgi rok, se bo, načeloma, dobro znašel. Je pa seveda lažje začeti nekaj novega v regiji z večjim turističnim zaledjem.
Vsekakor pa je to izjemno dobrodošla izkušnja za vse ljubitelje snežnih vragolij ob in na progah.
Foto: Shred Burger, osebni arhiv Ines & Matej